07. maj 2019

Od januarja ne objavljam na blog, danes pa že četrta objava.

Ekstremi so mi kar domači. Učim se ravnotežja.


Februarja in marca sem prenavljala stanovanjce, ki si ga zdaj ustvarjam v dom.
Lepo je. Manjše, kot prej, kar me je prisililo v selekcijo stvari, ki jih potrebujem.
Ima balkon kjer lahko sušim perilo in gledam drevesa, oblake, zvezde.
Predvsem pa ni vsakomesečne najemnine.
Hvaležna.

Po več kot mesecu dni, ko tukaj živim se danes prvič počutim tako, da ne divjam naokoli in prelagam stvari iz škatel ali zlagam pohištva (čeprav me v dnevni sobi čaka nesestavljena jedilna miza).
Prvič zdržim že nekaj časa za računalnikom in nekaj ustvarjam.
Objave za blog sicer in nič kaj novega.

Ja nam ustvarjalcem, ki smo sami za vse - one woman band - se ponavadi zdi, da če ne ustvarim nič novega nisem nič naredila.
V resnici pa komuniciram, izstavljam račune, delam računovodstvo, čistim prostore, organiziram, delam marketing, social media...

Zdaj že toliko poznam svoj kreativni proces, da vem, da je to zdaj gledanje za nazaj.
Zapisovanje storjenega, objavljanje za nazaj.
Nujno potrebna samopromocija oz. sijanje tega kar pač sem.
In iz tega gledanja za nazaj potem slej ko prej pride trenutek miru in tišine, navdiha v katerem se rojevajo nova dela.
In tega se veselim.

In ja tudi zdaj ustvarjam, postavljam si varen prostor, spoznavam zvoke, svetlobo, dnevni ritem prostorov. Spoznavam kje se kako počutim in predvsem ustvarjam nove navade v novem prostoru.

Morda nismo vsi taki, a jaz sem taka, da se moram dobro in varno počutiti v svojem prostoru, da mora biti to moj brlog. Urejen po moje.
Da moram biti sama brez prisotnosti drugih, da lahko zares ustvarjam.


Introspekcija - Inner Shadow work

Meseci letijo mimo hitreje kot so prej leta, tudi zgodi se v enem mesecu včasih več, kot prej v celem, letu. 
Čas je hitrejši in zelo veliko se dogaja, posebaj, če se ustaviš in obstaneš kdaj pri miru, da to začutiš. 
Pred tem še vedno velikokrat bežim, a vse večkrat mi vendarle uspe. Vsaj za trenutke.

Življenje nas potisne tja kamor smo namenjeni in največkrat to občutimo kot krizo, bolečino, vedno močneje.  


Od bolečine bežim že celo življenje. In tako mi je ona diktirala celotno življenje, saj sem morala stalno bežati, da mi je ni bilo treba čutiti. 

Dokler ni bila prevelika, da bi še lahko pogledala stran in se delala, da je ni. 
Dokler več nič ni prijelo. 

Kriza v odnosu, ločevanje skozi drugo nosečnost in ločitev ob drugem porodu. 

Dno. 

Nato sem z kopanjem po sebi predrla do neke nove plasti notranjih usedlin, nekega novega nivoja. Malo globlje kot prej. 


V lanskem letu sem se učila ustavljat, prisluhniti svojemu telesu, počivati, ko to potrebuje. Ustvarjati na nov način - iz srca in iz ljubezni, iz navdiha ter nič na silo. 

Postavljati meje. 
Ustvarjati si sveti prostor.
Imeti prijateljske odnose na drugačen način kot do zdaj.
Predvsem pa si prvič v življenju jemati čas zase. Zares zase. 
Ne samo stalno bežati v razne omame. 
Ampak se tu in tam tudi soočiti. 

V zmanjšanjem delovanju v zunanjem svetu je nastal prostor v času, da sem sadila nova semena, jih zalivala in da so nekatera že vzklila. 

Postavile in gradile so se energijske strukture tega kar želim v življenju zares početi, kar želim ustvarjati. Dolgoročno. Temelji. 

A ko enkrat začneš takole kopati po sebi. 

Pod prvo - poti nazaj več ni. 
Drugo - ne neha se. 
Tega sranja je na Zemlji toliko, da v valovih, ki jih nekako še zmoreš preživeti, stalno prihajajo na površje. Taki časi so. 
Vmes so dnevi za vdih. Takrat smo že v mavričnem svetu Nove Zemlje in lahko dihamo. 
Nato pa spet nazaj v greznico. 
Zato smo tukaj. 


Nestrpna sem in zaletava. Včasih lahkomiselna. 

Zdaj, ko sem prestopila 30. leto to vsaj že vidim. 

Gradim si pravljico, zelo dobro se znam delati, da sem močna, potiskati občutke na stran in se delati, da je vse ok. Zelo dobro znam nositi masko (različne za različne priložnosti) in gledati skozi roza očala, ki ustvarjajo iluzije. 

Če se tega ne bi naučila ne bi preživela.


Ob dobrih dnevih rada mislim, da sem že ven iz ta hudega, da je vse ok, da sem že oddelala. 

In potem, ko pridejo spet slabi dnevi, ko boleče stvari silijo na površje zavedanja - delam dramo in padem v negativo. In potem spet zbežim, zakopljem bolečino z hrano, odnosi, beganjem, impulzi,... in se delam da nič ni. 


Leto in pol sem rabila, da sem zbrala moč, da sem pogledala in se soočila z najhujšim delom te krize. Prevara, izdaja, laži, manipulacija. 

Oče mojih otrok, človek s katerim sem zares želela preživeti to življenje do smrti 
in (nekdanja) najboljša prijateljica. 

In odkar sem bila zmožna to videt, se mi spet meša.

Bežim. Nočem tega čutiti. So dnevi ko nočem in ne zmorem. In ne bom. 

Potem so dnevi, ko zberem moč in kopljem po temu. 


Čas. 

Ne glede na to kako hitreje zdaj poteka, bo za celjenje tega potreben čas.

Da ne bo več zabolelo vsakič, da bom sprejela da pač boli, da se bo ta realnost sploh usedla vame.


Odpuščam si za vse to. 
Da so dnevi ko ne zmorem. 
In potem so dnevi, ko zmorem. 
Ko zmorem vsaj kanček sočutja do sebe. 


In ja. Boli, ko prasica. In so dnevi, ko nočem živet v temu tukaj in zdaj. 

A to so le dnevi. Trenutki. Minejo. 
In sem hvaležna bolečini, da me odpira in zdravi.
Da žge, lušči, transformira, odpada stare plasti mene,
da počasi rojevam Ano kakršna sem. I AM. 

Vse je točno tako, kot mora biti. 




Ambra







Ob koncu zime sem ustvarjala artwork 
za glasbeni prvenec 
COR 
(latinsko srce) 
skupine 
AMBRA




Piko na i - oblikovanju so fantje ob koncu prevzeli v svoje roke. 
To, da svoje delo prepuščam v roke komu drugemu še nisem naredila, 
a lepo je bilo iti čez sebe in čez zoprnega dizajnerja v meni, ki želi imeti vse pod kontrolo 
ter videti končni rezultat nad katerim sem zadovoljna in do katerega sama ne bi prišla.












Cel album lahko poslušate tukaj
https://www.youtube.com/watch?v=Py8Cjt6Ugd8

Ustvarjalce pa lahko podprete tukaj
https://ambraband.bandcamp.com/album/cor



Izšla je knjiga 
Svet, ki se sliši 
katero sem oblikovala in ilustrirala naslovnico. 
Knjiga govori o izkušnjah slišanja glasov ter drugih neobičajnih zaznavah. 
V knjigi je strokovno teoretični del o slišanju glasov, ter neobičajnih zaznavah in pomoči, podpori in samopomoči ob takih izkušnjah, 
ter del zbranih zgodb empiričnih izkušenj ljudi z to izkušnjo. 

Več o projektu Slišanje glasov tukaj. 

Naročite jo lahko na zalozba@pef.uni-lj.si.





Dne 24. aprila 2019 je izšla knjiga "SVET, KI SE SLIŠI: Razvoj in izvajanje podpornih skupin za slišanje glasov v Ljubljani". "SVET, KI SE SLIŠI", je knjiga o izkušnjah, ki jih naša družba večinoma razume kot halucinacije. V tej knjigi jim rečemo glasovi, videnja in druge nenavadne zaznave – saj so resnične za osebe, ki jih doživljajo, ne pa nujno tudi za druge ljudi v njihovi neposredni okolici. Knjiga se torej ukvarja z raziskovanjem glasov – od tod tudi njen naslov – in podpornega dela z ljudmi s to izkušnjo, ki ga razvija projekt Slišanje glasov Slovenija. Knjigo sta uredila Bojan Dekleva in Juš Škraban, posamezna njena poglavja je pripravilo sedem podpisanih in 14 anonimnih avtoric in avtorjev, oblikovala pa jo je Ana Baraga. Knjiga opisuje večletno uvajanje podporne dejavnosti (za ljudi, ki slišijo glasove), ki je za Sloveniji nova, v mnogih drugih evropskih državah pa ima že daljšo tradicijo. Monografijo izdajajo Pedagoška fakulteta v Ljubljani, društvo Kralji ulice in društvo Slišanje glasov Slovenija, založila pa jo je Pedagoška fakulteta v Ljubljani.
Knjiga je razdeljena na dva, približno enako obsežna dela. Prvi je znanstveno teoretičen in raziskovalen ter prinaša poleg poglobljenega pregleda tujih študij še prikaz izvirnega domačega raziskovanja, tako raziskovanja pojavnosti slišanja glasov v (pretežno študentski) populaciji, kot raziskovanja možnosti podpornega dela z ljudmi, ki imajo take izkušnje. Osrednja pozornost je tu namenjena organiziranju in izvajanju podpornih skupin po modelu mednarodnega gibanja Hearing voices, dodatno pa knjiga prikazuje še individualno podporno delo ter delo skozi gledališki in gibalni medij. Drugi del knjige je dokumentaren (in mestoma umetniški). Sestavljajo ga osebne pripovedi 19 oseb, deloma poimenovanih z imenom in priimkom, deloma pa s psevdonimom. Te pripovedi so zelo različne: nekatere ciljajo na bolj celovit (večinoma prvoosebni) opis življenja oseb, druge se osredotočajo na posamezne dogodke ali obdobja v življenju. Besedila so prispevali avtorji in avtorice, od katerih so nekateri bili v psihiatričnih obravnavah, bili hospitalizirani v psihiatričnih bolnišnicah in jemali psihiatrična zdravila, drugi pa teh izkušenj niso imeli. Ta del knjige govori predvsem o veliki raznolikosti pojava slišanja glasov in podobnih izkušenj ter daje poudarek na življenjski kontekst teh izkušenj. Ta drugi del knjige dopolnjuje nad 20 krajših prispevkov v obliki pesmi ali poezije v prozi.
Knjigo lahko naročite tako, da izpolnite naročilnico. Izpolnjeno naročilnico z željeno količino izvodov pošljite po pošti na naslov "Pedagoška fakulteta (mag. Lea Vrečko), Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana" ali pa po elektronski pošti na zalozba@pef.uni-lj.si.

16. januar 2019

V času trajanja razstave 
Tudi to sem jaz 
do mojega rojstnega dneva 2. 2. 2019 
je v moji 
Etsy trgovinici 
- 20 % 
znižanje
na giclee odtise 
in na 


Vodnik · 2019
uresničevanja potencialov, 
tedenski rokovnik, 
ki ti osvetljuje pot.

piše Tjaša Marin 
riše Ana Baraga



Pripravila pa sem tudi nekaj novih printov ilustracij iz razstave Tudi to sem jaz



in še nekaj printov, ilustracij aktiviranih za OBILJE 
ki so nastali avgusta ob portalu Levjih vrat 8.8. 2018




Terapevtsko risanje občutkov 
na razstavi 
Tudi to sem jaz 
Ana Baraga / Nina Tomažin
galerija Mahlerca, Layerjeva hiša Kranj, 8.1. - 2.2. 2019


Razstavljam serijo ilustracij, ki so nastajale skozi leto 2018 ko sem se prebijala skozi zdravljenje, celjenje, prebolevanje, soočanje z izdajo, izgubo, zapuščenostjo, ranljivostjo in bolečino ob ločitvi.
Kriza v partnerskem odnosu in nato ločitev je odprla nezaceljene, potlačene rane in travme iz otroštva, ki želijo biti videne, prečutene, ozdravljene. 
Ob vodstvu Tjaše Marin (https://divinehood.blogspot.com) sem razvila način terapevtskega risanja, ko ob podoživljanju potlačenega občutka - le tega izražaš z risanjem. Ga odčutiš, prečutiš, mu daš prostor, dovoljenje da je, da steče skozte in ga skozi to dejanje (o)zdraviš. 
Celo življenje sem bežala od lastne bolečine in za bežanje od le te uporabljala različne pripomočke (hrano, televizijo, alkohol, droge, kajenje, razmišljanje, branje, odnose, čvekanje, odzemljevanje, spanje...) in potrebovala sem veliko poguma in moči, da sem se z bolečino končno začela soočati.
Risanje, ki je že od vedno moj kanal izražanja mi je tako omogočilo, da sem ob neprijetnem občutku - bolečini - zdržala in ne zbežala.
Le to znanje vam želimo predati - zato bodo v sklopu razstave - vsako soboto organizirane delavnice terapevtskega risanja v kavarni Layerjeve hiše od 11h - 13h.
Delavnici 12. 1. in 26. 1. bova vodili Ana Baraga in Tjasa Marin
delavnici 19. 1. in 2. 2. pa bo vodila Nina Ava Ninuri - Nina Tomažin
http://www.layer.si/si/razstave/razstava/846/tudi-to-sem-jaz
http://www.layer.si/si/projekti-in-dejavnosti/dogodki/dogodek/838/podaljsane-kave-z-ano-baraga,-nino-tomazin-in-tjaso-marin


shop